|
Kamniti koralnjaki rodu Plerogyra (Eng - Bubble coral) (Slo -Mehurjaste korale) |
Rod Plerogyra, ki
sodi v družino
čašastih koral Caryophylliidae, vključuje le tri vrste [2].
Vrsta Plerogyra Sinuosa je zelo priljubljena med akvaristi,
saj je njeno gojenje v akvariju razmeroma zelo enostavno.
Plerogyra Sinuosa
Opis
Kamnite koralnjake rodu Plerogyra je zelo enostavno prepoznati po mehurjih, ki so običajno bele, bež ali zelene barve in dajejo korali zelo značilen in po mojem mnenju tudi zelo lep izgled. Ti mehurji v naravnem okolju pravzaprav ščitijo lovke polipov pred raznimi plenilskimi ribami. Mehurji dajejo korali izgled, ki vsaj mene spominja na grozdje. Slika 1 prikazuje moj primerek vrste Plerogyra Sinuosa v času, ko je akvarij osvetljen. Velikost mehurjev je med 1 - 2.5 cm, včasih pa so tudi večji [5]. V nočnem času mehurji izginejo in prikažejo se lovke, s pomočjo katerih korala lovi majhne rakce in plankton. Izredno zanimiva je transformacija te korale iz dnevne oblike v nočno lovsko obliko, v kar se lahko prepričate tudi sami z primerjavo slike1 (dnevna oblika) in slike2, ki prikazuje isto koralo v nočnem času.
Geografsko področje
Kamnite koralnjake rodu Plerogyra v naravi najdemo v Rdečem morju, Indijskem in Tihem oceanu.
Gojenje v akvariju
V
akvariju koralo Plerogyra Sinuosa namestimo na mesto, kjer
vodni tok ni premočan. Povsem primerno je te korale postaviti
na dno akvarija.
Glavni vir hrane v akvariju za kamnite koralnjake rodu Plerogyra priskrbijo simbiotske mikroskopsko majhne alge zooksantele. zato je pomembno, da tem koralam priskrbimo dovolj svetlobe, po drugi strani pa po navedbi večine avtorjev te korale nimajo tako ekstremnih svetlobnih zahtev, kot velja za nekatere druge vrste koral. Povprečno mnenje je , da je primerna srednje močna osvetlitev. V svojem akvariju sem imel to vrsto korale večinoma postavljeno na dnu akvarija, kjer je po mojih meritvah približno 7000 luksov. Po drugi strani se je potrebno zavedati, da kot pri večini koral, tudi pri tej vrsti intenzivnost svetlobe vpliva na barvo. Belo ali zeleno obarvani primerki naj bi potrebovali več svetlobe kot rjavkasto obarvani primerki.
Omenjeno vrsto koral je tudi izredno enostavno dodatno hraniti, saj sprejema tako rekoč vsako hrano. Moj primerek z veseljem poje kar precej zajeten košček škampa, ne brani pa se tudi porcije odtajanih zamrznjenih artemij. Hranim jo približno enkrat tedensko, vendar sem skoraj prepričan, da bi uspevala tudi brez dodatnega hranjenja.
Razmnoževanje
O
razmnoževanju te vrste koral je pravzaprav zelo malo napisanega. Meni
te korale še ni uspelo razmnožiti, sem pa našel članek
Thiel A.,
Plerogyra Bubble Coral Propagation, ki precej natančno opisuje
postopek. Vsekakor nas nezahtevnost teh koral za gojenje, kar sama
navaja na idejo, da bi koralo poizkusili razmnožiti, saj jo po drugi
strani kar redko najdemo v trgovinah. Oba avtorja, ki opisujeta
razmnoževanje, omenjata metodo razmnoževanja z delitvijo korale na
dva dela [2], [3]
. Če sem omenil, da je vrsta Plerogyra Sinuosa ena najbolj enostavnih
kamnitih koralnjakov za gojenje, pa je vsaj glede na navedbe v
literaturi ena najbolj zahtevnih za razmnoževanje. Akvaristi, ki smo
vajeni razmnoževati razne vrste kamnitih koralnjakov z majhnimi
polipi (Acropora, Montipora, ...) z enostavnim lomljenjem, so bomo
morali pri tej vrsti spopasti z precej bolj kompliciranim in
dolgotrajnim postopkom.
Bistvo postopka je v tem , da zlomimo skelet na dva dela, ne da pri pri tem poškodovali polip. V drugem delu oba dela skeleta malo razmaknemo,tako da se polip, ki je na nekakšni natezalnici med dvema kosoma skeleta počasi začne deliti. Preden začnemo s kirurškim posegom na suhem , pa je potrebno poskrbeti, da se polip potegne čim bolj v notranjost skeleta, kar dosežemo, če ga izpostavimo močnemu valovanju. Slika 3 prikazuje seveda zopet moj primerek povsem potegnjen v notranjost skeleta, tako da lahko vidite značilno obliko skeleta.
Še enkrat bi priporočil članek Thiel A., Plerogyra Bubble Coral Propagation, saj menim, da je opisano metodo razmnoževanja možno uporabiti za vse vrste kamnitih koralnjakov z velikimi polipi (LPS).
Literatura