Avtor: Marko Vrabec

V akvarij s koralami smo prej ali slej prisiljeni dodajati različne raztopine, s katerimi nadomeščamo snovi, ki jih korale in drugi organizmi jemljejo iz vode in jih vgrajujejo v svoj skelet ali tkivo. Nekateri akvaristi prisegajo na cel koktajl elementov, recimo jod, stroncij, itd., drugi se omejujejo le na tisto najnujnejše - kalcij in karbonat. Sčasoma se ročnega dodajanja raztopin naveličamo in pojavi se vprašanje, kako bi se dalo zadevo avtomatizirati. Z avtomatskim dodajanjem odpade skrb, da bomo na dozo pozabili, ne bo problema, če nas nekaj dni ali tednov ne bo doma, mogoče pa tudi pričakujemo, da bo avtomatizirano enakomerno dodajanje blagodejno vplivalo na tako zaželeno stabilnost akvarijskega okolja.

Za dodajanje kalcija, ki ga je v zdrav koralni akvarij itak potrebno dodajati z veliko žlico, če ne z lopato,  sicer poznamo celo vrsto avtomatskih in polavtomatskih načinov, recimo kalcijev reaktor, ki pa za majhne akvarije niso preveč racionalna rešitev. Ostale dodatke pa se praviloma dodaja v zelo majhnih količinah, dobesedno po kapljicah. Akvarijska industrija nam sicer ponuja odlično rešitev - peristaltične črpalke, ki pa so neokusno drage. Jaz sem si zaželel avtomatiziranega dodajanja kalcija in alkalnosti v moj 60 litrski nano akvarij, malo iz kaprice, malo pa iz vseh treh zgoraj naštetih razlogov. Kot dodatek uporabljam JBL CalciuMarine, ki je tipičen dvokomponentni aditiv; sestavljata ga kalcijev klorid in soda bikarbona. Potrošnja akvarija ni prav velika, do nekaj žlic (raztopljenih v vodi) na teden. Temu bi prav lahko ustregel z avtomatiziranim dozirnikom, in z malo brskanja po internetu sem prišel do poceni in duhovite rešitve, ki bo morda prišla prav še komu.

Potrebujemo zračno črpalko, stikalno uro, nekaj standardne akvarijske cevi za zrak, dva varnostna (protitočna) ventila za zračne cevi, T-člen za zračne cevi, ter ventil ali stišček. Shemo dozirnika prikazuje naslednja slika:

Princip delovanja je enostaven:

• iz posode z raztopino potegnemo tekočino in vzpostavimo natego, ter cev priključimo na T-člen. Voda se bo v cevi dvignila do nivoja A. Protitočni ventil 2 preprečuje, da bi voda vdrla v črpalko.

• če vključimo črpalko, se zgodi naslednje: protitočni ventil 1 preprečuje, da bi zrak šel proti levi v posodo z raztopino. Pritisk zraka na protitočni ventil 1 hkrati prepreči, da bi iz posode pritekala dodatna raztopina. Zračni pritisk zato izpodrine raztopino, ki se nahaja v cevi med protitočnima ventiloma 1 in 2 ter nivojem A, v akvarij.

• ko črpalko ugasnemo, pritisk na protitočni ventil 1 preneha, in raztopina znova napolni cev do nivoja, ki ustreza višini gladine v posodi z raztopino (ta bo sedaj zaradi iztočene raztopine malenkost nižji od A).

Volumen raztopine, ki v eni rundi delovanja pride v akvarij, je odvisen od dolžine cevi med T-členom in točko A. Kolikšen je, najlažje ugotovimo s poskušanjem in merjenjem. Volumen se z nižanjem gladine v posodi z raztopino sicer manjša, a pri zadostni dolžini cevi se to na skupnem volumnu ne bo dosti poznalo. Ker pa je s tem načinom doziranje zelo majhnih količin raztopine nepraktično, si lahko pomagamo tako, da originalni preparat ustrezno razredčimo. Če je naš cilj čimbolj postopno in enakomerno dodajanje raztopine, jo razredčimo še bolj in jo potem namesto v enem močnem dnevnem "pljunku" dodajamo večkrat dnevno v manjši koncentraciji. Seveda pa je jasno, da je ta naprava za doziranje neprimerna za raztopine, ki ne smejo priti v stik z zrakom, npr. apnena voda ("kalkwasser"). Če posodo z raztopino neprodušno zamašimo, dozirnik namreč ne bo deloval.

Še nekaj pomebnih podrobnosti:

Ventilček ali stišček na cevi nad točko A skrbi za povraten pritisk, ki je potreben, da bo protitočni ventil 1 bolje deloval in ne bo skozenj mezela raztopina. Optimalno nastavitev poiščemo z eksperimetiranjem.

Črpalko priklopimo na stikalno uro, ki bo skrbela za avtomatsko vklapljanje in izklapljanje ob nastavljenem času. Priporočam uporabo digitalne ure s čimkrajšim minimalnim intervalom med priklopom in izklopom. Pri boljših digitalnih modelih ta interval običajno znaša 1 minuto. Raztopino iz cevke namreč odnese v akvarij v nekaj sekundah, torej ni potrebe, da bi črpalka delovala predolgo. Boljše digitalne ure omogočajo tudi večje število programov, s pomočjo katerih lahko naš dozirnik vklapljamo samo ob določenih dnevih. Jaz sem uporabil dvojno stikalno uro (omogoča neodvisno kontrolo dveh naprav), ki sem jo kupil v Conradu (št. modela 616036). Je nekoliko dražja (dobrih 5000 SIT), vendar cenejša kot nakup dveh dobrih enokanalnih modelov.

Zračna črpalka mora imeti ustrezno moč, da lahko porine raztopino na želeno višino. Meni za ~1.2 m višine zadostuje Rena Air 200, ki stane nekaj čez 6000 SIT.

V naših akvarističnih trgovinah je ustrezen protitočni ventil kar težko dobiti. Ko sem ga kupoval jaz, so še največkrat imeli model na levi sliki (z vzmetjo). Ta ventil ni ustrezen, saj je premočen in popolnoma blokira iztakanje iz posode z raztopino. Primeren je model na desni sliki, ki sem ga dobil v Zoo Preis v BTC.

Viri na internetu praviloma priporočajo uporabo trde cevi, vendar po mojih izkušnjah dozirnik vsaj za silo deluje tudi z bolj praktično mehko gumasto cevjo.

Po mojih izkušnjah je dobro posodo z raztopino dvigniti 10-20 cm nad nivo T-člena, saj sicer raztopina pri nižjem nivoju v posodi le slabo ali sploh ne teče več ven.

Še splošno pravilo za dodajanje česarkoli v akvarij: nikoli ne dodajajte nečesa, česar ne morete meriti! Akvarijsko koncentracijo elementa ali komponente ki jo dodajate, na začetku skrbno, potem pa vsaj občasno preverjajte!

Zaključek: z nekaj eksperimentiranja in preračunavanja koncentracij in volumnov pridemo do kar dobrega avtomatskega dozirnega sistema, ki je zelo poceni v primerjavi z industrijskimi rešitvami, naredi pa si ga lahko res čisto vsak.

[ODZIVI NA TA ČLANEK V FORUMU]
http://sloreef.com/phpBB2/viewtopic.php?t=263