V hobiju nekateri akvaristi že mnogo let gojijo različne vrste fitoplanktona, katerega uporaba zavisi od hranjenja mladic preko kotačnikov, hranjenje kopepodov (majhni rakci), hranjenje artemij, različnih larv nevretenčarjev in pa direktno hranjenja akvarija, kjer z malo sreče nahranimo različne jedce fitoplanktona kot so razni črvi cevkarji, morska jabolka, verjetno pa tudi nekatere korale.

Gojenje fitoplanktona kot hrana seveda ni nova ideja, ribje farme ga za vzgojo mladic gojijo že desetletja. Za uspešno pridobivanje večjih količin fitoplanktona potrebujemo zračno črpalko, nekaj cevi manjšega premera, odpadne plastenke ali steklenice, sol, vodo, gnojilo in pa seveda začetno kulturo, ki lahko znaša le nekaj mL, vendar pa moj namen ni opisovati tehnik gojenja... Vsaj ne tokrat.

V hobiju so na voljo že nekateri tovarniški izdelki, ki vsebujejo koncentriran fitoplankton različnih vrst. Odločil sem se, da tudi sam poizkusim koncentrirati doma vzgojen fitoplankton, najverjetneje iz rodu Tetraselmis sp.

Na Oddelku za biologijo, Kátedri za biokemijo so mi dali v uporabo nekaj opreme in laboratorijski prostor.

Koncentriral sem z dvema metodama. Prva metoda je bilo koncentriranje s  centrifugiranjem. V centrifugirni posodi (centrifugirki) sem nalil  približno enako količino fitoplanktona (~80mL), na precizni elektronski  tehtnici pa do stotinke grama natančno umerili, da je bila teža obeh  centrifugirk enaka, saj tako prepreči "poskakovanje" med centrifugiranjem. V centrifugo moramo centrifugirke postavljati v paru.  Centrifugo sem  sprogramiral na 10 minut pri 2000 obratih na minuto (rpm). Zavora v  centrifugi je bila izključena, saj zna zaviranje ponovno suspendirati  vzorec.

Po desetih minutah vrtenja se je usedlo manj kot 1mL koncentriranega fitoplanktona. Koncentracija se po moji oceni lahko primerja z gostoto izdelka Aquatim, ki je včasih na voljo v nekaterih trgovinah.

Drug način koncentriranja je bilo nučiranje. Nučiranje je v praktičnem pomenu filtrirna metoda, katero pospešimo z ustvarjanjem podtlaka s pomočjo vodnega toka. Kvaliteta in hitrost filtriranja je seveda odvisna od zamreženosti in površina filtra ter moči vodne črpalke.

200mL fitoplanktona sem zlil v zbirno posodo nad filtrom in čakal, dokler se ni vsa vsebina prefiltrirala. Nato sem odklopil vodno črpalko in z minimalno količino kultiviranega fitoplanktona filter spral. Vizualno je bila gostota (temnost) primerljiva med 160mL centrifugiranega in 200mL nučiranega vzorca.

Pod mikroskopom sem opazil, da je bilo v centrifugiranem vzorcu nekoliko več skupkov celic, kar verjetno ni zelo ugodno. Tudi že na objektnem stekelcu je bilo videti skupke, česar pri nučiranem vzorci ni bilo. V obeh vzorcih je bilo približno enako razmerje premikajočih in mirujočih celic. Ob pregledu kontrolnega vzorca (čist gojen fitoplankton) je to razmerje tudi zelo podobno. Razmerje sem ocenil po občutku, saj je bilo celic na enem vidnem polju  preveč za štetje.

V zaključek bi ponudil ugotovitev, da je centrifugiranje nekoliko bolj učinkovito, vendar pa se pojavlja nekaj zadržkov, kot so skupki celic, tehnološko pa je tudi bolj zahtevno. Z nučiranjem, ki je tehnološko manj zahtevno, dobimo približno enako število celic iz približno enakega volumna izhodnega vzorca.

Komentarji na članek so možni na forumu